b…log

Dobre 3 tedne po zaključku poti po Aziji sem se končno blagovolil zaključiti to štorjo.

Edina stvar ki mi sedaj ne gre z glave so ljudje. Nobeden ne išče tistih minutk, ki bi se dale nadoknaditi pri delu. Še rajši vidijo da je kasneje stvar narejena, mogoče celo vseeno če naslednji dan teden.

Želja po nadaljevanju je velika in skoraj dvomim v to, da se v prihodnosti nebi spet kam podal. Želja mi je malo bolj podrobno še raziskati Laos in del Vietnama. Tajska je tudi opcija vendar se mi je skoraj malo zamerila z visokimi cenami v primerjavi z ostalo JV Azijo in naravnanostjo k turizmu.

Da pa se ne bomo šli zaplankanega backpackinga po Aziji pa ostanejo odprte tudi druge destinacije po svetu, trenutno se jih mota po glavi ene par…

lp, Dane

Spet sem se polenil, kar se objavljanja tiče. Mati so me danes skorajda nardli in zabičali da nekaj napišem!

Nočna vožnja z vlakom iz Bankgoka v Surat Tani je bila vse drugo kot prijetna. Zbujal sem se na pol ure, če ne zaradi obupnega stanja proge, pa zaradi glasne posadke, saj sem imel posteljo ravno pri vratih v drug vagon. Vendar vseeno je bila to malenkost. Zadovoljen sem bil, da se mi je uspelo spokati iz Bangkoka. Prihod v Surat Tani okrog 5 ure zjutraj in še preden stopiš z vlaka ti že nekdo moli tablo pod nos in na njej napis Ko Tao, Ko Samui, Ko Phangan, zraven pa še skoraj histerično stokanje CHEAP, CHEAP. Začuda, sem bil edini na tem vlaku, ki je je podajal na Ko Phangan in zato sem se odločil transfer na otok zaupati eni izmed agencij za ceno 300 Baht-ov.V zgodnjih dopoldanskih urah 10. Februarja sem le prispel na željeno destinacijo, HatRin na Ko Phanganu. Zadeva je kar se turizma tiče zelo razvita, povsod trgovine, turistične agencije, nešteto možnosti za nastanitev in pa zelo malo ljudi na ulicah??? To mi je bilo malo čudno, kje so vsi ljudje? Niti se nisem želel s tem obremenjevati tedaj, treba je bilo najti sobo in sem kar dobro zadel zadevo, 20 metrov od plaže, cena pa 300B na noč.Zvečer sem dobil odgovor na vprašanje katerega sem si zastavil ob prihodu. Ulice so se polnile z ljudmi, iz večine lokalov se sliši glasba vseh žanrov, presenečenje pa doživel na plaži. Ogromno ljudi žura, muzika nažiga še bolj kot v lokalih, povsod ogenj(limbo pod gorečo palico, skakanje skozi goreč obroč,…), štanti ki so čez dan samevali  pa nabiti z opojnimi substancami. Takoj sem spoznal skupino avstalcev in žur se je potegnil krepko v naslednje jutro.

Mesto Turistično naselje živi za žur, vse je podrejeno temu. Zato ni nič čudnega, da večine ljudi čez dan ni na spregled. Prihodnji dnevi so si bili kar zelo podobni, mogoče omembe vredna informacija, da sem ponosni lastnik 2 različnih natikačev. Pojma nimam kako mi je uspelo zamešati obuvala:). Na Ko Phangan sem se odpravil z razlogom, da se udeležim Half Moon Party-ja ki se je dogajal 14. tega meseca. Pred tem isti dan sem si sposodil motor in se malo odpravil raziskovat otok. Slučajno sem naletel na prizorišče Half Moon Party-ja in si ga pred dejanskim dogodkom ogledal, povsod ljudje pripravljajo neonske dekoracije, zadaj se vidi napis Half Moon Party, ki bo po vsej verjetnosti tekom večera zagorel:) No da se vrnem nazaj k raziskovanju otoka. Ceste so v obupnem stanju in sploh ni čudno, da se tu turistom zgodi toliko nesreč. 20 in več odstotni klanci neasfaltiranih cest, premikanje po otoku zadevo le še bolj otežijo. Ampak trud je bil na koncu poplačan. Pripeljal sem se do zalivčka s popolnoma mirnim morjem in zlatorumenim peskom. Medtem ko sem užival tu na plaži je baje na HatRin-u scalo ko svina. Kar sem doživel naslednji dan. Zvečer so se gostinci na plaži trudili pričarati romantično vzdušje, saj je bilo na večer polmeseca prav tako valentinovo, ampak očitno ljudem tu pomeni več stanje lune kot pa valentinovo in trume folka so s taksiji romale globoko v osrčje otoka kjer se žur odvija. Jaz in 2 angleža smo zadevo sicer začeli na plaži, ker je bil naš sum ob prihodu tja potrjen. Cene pijače so bile rahlo višje in še ena stvar nas je pričakala. Dolga vrsta za nakup vstopnice. Ok, prebrodimo to in sledi kratek sprehod navkeber do prizorišča, kjer je veliko ljudi(nevem koliko, ker jih nisem štel) že uživalo ob zvokih elektronske glasbe. Sam nisem nevem kakšen privrženec elektronske muzike ampak jebiga, zadeva je dogajala totalno do jutra. Nevem kako ljudje tukaj zdržijo tak tempo ampak se mi dozdeva, da je tukajšnji redbul, bolj strupen kot naš. Seveda je tudi v manjših flašah!

Do odhoda domov mi manjka še dober teden, zato se moram jutri spokati s tega otoka in pogledati še kaj drugega. Kam odhajam? Ne povem. Se bom potrudil z naslednje lokacije kaj spisati. 

p.s. Tajska je kar se prej obiskanih držav tiče prekleto draga. Mislim turizem je drag špas! Težko se je it backpackerja.

Moral sem prebrati s cim sem zakljucil moje pisanje na blogu. Povem za zacetek, da se nahajam v Vientiane-u, glavnem mestu Laosa in jutri to cudovito drzavo tudi zapuscam. Ceprav bi zelel tu ostati se kar lep cas, ker mi pa razmere niso bile ravno roznate sem v najkrajsem moznem casu videl kar se je dalo.

Ce je bil Luang Prabang vecinoma dezeven in vlazen, je bila spet 10 urna vozja iz tega mesta v Phonsavanh povrhu se meglena in mrzla. Prvic na moji poti se mi je dogodilo, da sem moral po sili razmer obleci vec plasti oblacil, nogavice, superge in zimsko kapo! Medtem, pa je voznik busa nazigal klimo in stopnjeval obcutek mraza, obenem pa tudi tajsko in laosko pop glasbo, ki mi ravno ne ustreza. Da je bila mera adrenalina se visja je na poti cez prelaze nadaljevanje poti za kratek cas onemogocil zemeljski plaz, ki je odnesel kakih 100 metrov ceste. Medtem, ko smo potniki na busu zmrzovali so voznik in par lokalcev razmisljali ali nadaljevati pot ali ne, ker vse kar sem jaz uspel videti je bilo blato in 2 kolesnici pol metra globoko v njem. No ja dost o blatu…bus se je preril cez oviro in nadaljevali pot naprej proti destinaciji.

Galerija Phonsavanh

(Nenehen)

Po kolobocijah prejsnjega tedna se mi je uspelo vrniti v popotniski ritem. Moram priznati, da sprva nisem imel vec volje za potovanje. Vendar se je vsa ta miselnost spremenila po 11 urni voznji iz severovzhoda Tajske v Bangkok, kamor sem prispel okrog 11 zvecer. Po prej obiskanih mestih(razen Saigona) sem mislil, da ne bo taka norisnica kot se je izkazalo. Kaj hitro mi je tudi z napotki Leigh-a uspelo najti zgleden guesthouse in ostale malenkosti na KhaoSan roadu. Ta isti vecer nisem imel energije za raziskovanje okolice te s turisti nabite ulice, zato je preostal samo hladen tus in spanje.

Bangkok je bila vmesna postaja tudi zato, ker je v tem mestu najblizja STA poslovalnica in treba je bilo urediti prestavitev letalske karte. Sedaj se vracam domov 25.2. Tezko je pa verjeti, da v poslovalnici, kjer se dela vecinoma s studenti celega sveta, delajo trdoglavi tajci, ki komaj zna povedati 5 besed v tekoci anglescini. No nic zato po priblizno 45 minutah pregovarjanja je bila letalska karta urejena.

Sledil je obisk ogromnega kompleksa Pantip, v katerem se cez 4 nadstropja raztezajo trgovine z zabavno elektroniko(skoda, da nimam vecjega ruzaka). Po 2 mesecih lokalne hrane, se je prav prilegel piscanec iz znane verige KFC. Zatem sem dobil enga voznika tuk-tuka ki mi je predlagal sledece, jaz te peljem za polovico tvoje predlagane cene, ce se ustaviva v neki krojaski delavnici, kjer on dobi 5 litrov bencina za vsako stranko, ki jo pripelje. Seveda sem se naredil v trgovini sveda in z izgovori kot so: ah veste jaz ne nosim oblek in ja jutri zapuscam bangkok ampak ce mi izrocite vizitko se rade volje vrnem. Postopek sva ponovila 2x in cena prevoza iz enega konca mesta na drugega me je stala 20B kar znasa 40 evro centov.

Po stresu in neprespanih noceh prejsnjih 10 dni mi klima Bangkoka definitivno ni ustrezala, zato sem rezerviral karto za bus v Vientiane. Po tem dejanju ni ostalo nic drugega, kot da se posteno do sitega najem in sledil je odhod nazaj v mir in semi-civiliziran svet.

Galerija Vang Vieng

Drug dan zapored sem bil na busu vec kot 10 ur. Le da sem se te voznje veselil kot nobene druge prej. Resda je bilo potrebno ponovno placati vizo za Laos ampak nic zato. Sem nazaj v svetu, kjer so ljudje totalno skulirani. Do Vientiana sem prisel brez pravih planov kam in kako naprej. Avtomaticno sem se odlocil, da najprej odidem v Vang Vieng. Sicer zelo turisticen kraj, vendar popoln zadetek za oddih. Po priporocilu irca Patricka, katerega sem sreceval celotno pot in je Vang Vieng zapustil par dni pred mojim prihodom, sem po hitrem postopku nasel priporocen guesthouse za ceno 3 dolarje na noc.

Obcutek zadovoljstva po prihodu iz norisnice imenovane Bangkok je bil neverjeten in zato sem si zasluzil ta vecer steklenico ali 2 piva BeerLao. To je bilo pravzaprav tudi vse kar se je dogajalo prvi dan v tem mestecu, poleg nestetih TV lokalov kjer so odkar je joste napisal svojo objavo o tem dodali na seznam se serijo Heroes.

Vreme mi sicer ni bilo naklonjeno, vendar tubing je stvar katero moras dati skozi v tem mestu in prav to sem tudi storil. V napol podrti uti si sposodis na rumeno pobarvano zracnico tovornjaka, katero nalozijo na tuk-tuk in te odpeljejo na zacetek 4 kilometre dolge avanturice po reki. Prva postojanka je ze slabih 200 metrov po zacetku spusta in zabava se zacne tu. Prva flasa piva, prve akrobacije v vodo in obilica smeha ob smesnih pristankih.

Pot nadaljujes slabih 500 metrov in naletis na najbolj obiskan bar, kjer se ponavadi vsi zadrzijo najdlje, ker je tu igrisce za odbojko, kasnih 30 metrov visoka gugalnica ki te katapultira v vodo in seveda pivo. Preden pogruntas, da je ura ze 3 popoldan in nisi niti na 1/3 poti se vecino ljudi odpravi nazaj v zracnice in masa ljudi se spusti dalje po reki, ko po priblizno 1.5 kilometra naletis na znak. Pozor zadnji bar pred koncem tubinga. In tu se ponavadi dotoci v zelodec kako pivo in opazil sem tudi da se prodajajo razne druge prepovedane substance v obliki shakeov.

Veceri so si podobni vsak dan, po mestu se cudno zibljejo ljudje zadeti od gobic, v zraku je vec dima marihuane kot cistega zraka in pa polne mize piva. Tega se po mojem mnenju v tem mestu spije ogromno. Tudi dnevi se zacno drugace kot ponavadi. Ker v Laosu velja policijska ura ob 22.30 se takrat vsi bari zaprejo in vecina ljudi se takrat odpravi spat. Jutra pa so zgodnja in ni nic cudnega ce vidis ob 9 zjutraj po mestu lutati ljudi z napol praznimi steklenicami beer Lao-a(640ml).

Dan po tubingu sem vecino dneva prelezal v TV lokalu in gledal nekaj veliko prevec epizod Friendsov. Zvecer pa naletel na par ljudi, katere sem srecal v Vietnamu in tako nekako se je tudi dan zakljucil. Zaradi celotne atmosfere mesta, zjutraj macka sploh ne cutis in po dobrih 14 dneh po nesreci na jugu Laosa sem se opogumil in si soposodil motor za en dan ter se odpeljal do 50 kilometov oddaljenega mesta Kasi, ki pa je bil malo razocaranje. Preostalo mi ni nic drugega, kot obrat nazaj v Vang Vieng in ker je lokal ob reki z najvisjo gugalnico dostopen prek mosticka je bila to moja naslednja destinacija. Osvezitev s padcem v vodo. In nato povratek nazaj v mesto.

Ta isti vecer sem se odlocil, da naslednji dan zapustim Vang Vieng in nadaljujem pot proti Luang Prabangu. Zato smo z druscino poskrbeli za kvalitetno poslovitev, kar se je izkazalo za napako naslednje jutro, saj sem se zbudil malo pred 9 zjutraj bus pa je odpeljal ob 9. Malo manevriranja je bilo potrebnega za pakiranje ruzaka vendar nic ni bilo pozabljeno.

Galerija Louang Prabang

 Sedaj se nahajam v Luang Prabangu, katerega jutri pravtako zapuscam, saj se tu ne dogaja prav nic. Po cesti vidis hoditi le stare pare in atmosfera kraja meni trenutno ne ustreza. Sem si pa uspel pogledati neke slapove, za katere lahko recem da so eni lepsih videnih do sedaj. Kaj vec o Luang Prabangu vam zal nemoram povedati. Ce vas zanima se lahko oglasite pri meni doma in si sposodite moj Lonely Planet katerega sem pozabil nekje v hisi.

Jutri nadaljujem pot v Phonsavan.